Knjiga dvakratnega prejemnika Rožančeve nagrade (2014 in 2019).

Kot osnovo za posamezen esej in razmislek Štefančič pogosto vzame karizmatičnega Slovenca, denimo Aleša Debeljaka, ki »generaciji ni pustil, da bi pozabila, da je generacija«, potem pa preko njega analizira in razdela neko obdobje, pojav ali smer, ki je v zadnjih treh desetletjih (ali tudi več) pustila pomembno sled v slovenskem družbenem prostoru.

S svojim eruptivnim in eruditskim slogom Štefančič v tej knjigi izriše svojevrstno ogledalo, v katero se lahko ob svoji tridesetletnici (samo)kritično pogledamo Slovenci, pri tem pa njegov poudarek vseeno ostaja na nekaterih ključnih slovenskih ustvarjalcih, ki so zaznamovali naš čas, bodisi da gre za igralca Jerneja Šugmana in njegova filmska življenja, pisatelja Vitomila Zupana, ki si ga ne bi mogli izmisliti, četudi bi hoteli, filozofa Slavoja Žižka, ki ima s svojimi idejami pomemben vpliv po vsem svetu, Boštjana Hladnika, ki je v času globokega socializma uspel posneti svoj najradikalnejši film, Ivana Cankarja, kjer smo ob praznovanju stoletnice njegove smrti lahko na Slovence in Slovenijo pogledali na nov način, ali pa Tadeja Goloba in njegov najnovejši kriminalni roman, ki je obenem detajlni vpogled na slovensko družbo v času pandemije.

O avtorju:

MARCEL ŠTEFANČIČ, jr. (1960), magister filozofije, je esejist in filmski kritik, avtor skoraj stotih knjig. V njih je popisal raznolik nabor tematik, od zgodovine svetovnega (Zadnji film, Če umrem, preden se zbudim) in slovenskega filma (Maškarada in Slovenski film 2.0), do družbeno angažiranih tem (Črna knjiga kapitalizma). V zadnjem desetletju je postal najprodornejši slovenski esejist, saj je bil kar petkrat nominiran za Rožančevo nagrado, dvakrat pa jo je tudi dobil za knjigi Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014) in Ivan Cankar: eseji o največjem (2018). Ob tem je s svojim pripovednim slogom vplival na mnoge generacije filmskih kritikov in esejistov, saj v svojih knjigah in drugih besedilih na izviren način prepleta popkulturo in družbeno stvarnost.