Življenje je dar, ki ga začnemo spoštovati šele, ko nas ohromi osebni polom. Takrat nas življenje, kot divja voda, ki jo buri vihar, vodi skozi preizkušnje, ki nas gnetejo in popeljejo preko trnja do novih spoznanj. Le te nam na široko odprejo vrata do duhovne rasti.

Vsaka, še posebej težka, življenjska naloga nas obogati in nam da krila, ki v nas vzbudijo pogum in misel, da zmoremo. Osebno se izpopolnimo in duševno zrastemo.

Šele v tedaj, ko je naša cona udobja zamajana, porušena, smo se prisiljeni ustaviti in premisliti o vsem, kar nas je pripeljalo do takšnega stanja. V sebi takrat iščemo odgovore in tkemo nitke svojih preteklih dogodkov na katere prej nismo bili toliko pozorni in jih zdaj z lahkoto povežemo v šopek novih spoznanj.