Leta 1930 je ekonomist John Maynard Keynes napovedal, da bo tehnološki razvoj do konca stoletja omogočil približno 15-urni delovni teden. Tehnološke možnosti so se res izjemno povečale – prostega časa pa nismo dobili toliko, kot je pričakoval. David Graeber se zato vpraša: če bi lahko delali manj, zakaj tega ne počnemo?

Začetek njegovega odgovora sega v leto 2013, ko je v reviji Strike! objavil provokativni esej »O fenomenu bulšihtov« (On the Phenomenon of Bullshit Jobs). Besedilo je doživelo izjemen odziv in se razširilo po svetu, Graeberju pa so začeli pisati ljudje, ki so v njegovi tezi prepoznali lastne službe. Njihova pričevanja je pozneje uporabil kot antropološko gradivo ter prvotno idejo razvil v knjigo Bulšihti: teorija, izdano leta 2018. Slovenska izdaja je izšla leta 2024 v prevodu Aleksandre Rekar, s spremno besedo Blaža Kosovela.

Kaj je torej bulšiht? Graeber s tem ne misli naporne, dolgočasne ali slabo plačane službe. Bistveno je nekaj drugega: človek, ki delo opravlja, je sam prepričan, da je njegovo delovno mesto nesmiselno, nepotrebno ali škodljivo in da njegovo izginotje ne bi povzročilo nič bistvenega – vendar mora v službi vzdrževati videz, da je njegovo delo pomembno.

Prav tu postane Graeberjeva analiza veliko več kot zabavno naštevanje absurdov sodobnega delovnega okolja. Po njegovem mnenju človeka ne izčrpava samo preveč dela. Psihološko uničujoče je lahko tudi osem ur na dan opravljati delo, za katero ne vidiš nobenega smisla, in se ob tem pretvarjati, da ga vidiš. Bulšihti zato odpirajo vprašanje, zakaj je občutek koristnosti pri delu za človeka tako pomemben in kaj se zgodi, ko ga izgubi.

Graeber nato pogleda širše. Kako je mogoče, da sistem, ki naj bi temeljil na učinkovitosti in konkurenci, ustvarja toliko nepotrebnih opravil in delovnih mest? Zakaj pogosto prav ljudje, katerih delo družba nujno potrebuje, niso najbolje plačani? In zakaj smo delo spremenili v moralno vrednoto samo po sebi – kot da je pomembno predvsem, da smo zaposleni in zaposleni z nečim, ne pa nujno, kaj s svojim delom ustvarimo?

Knjiga je ob izidu sprožila živahno razpravo tudi zato, ker Graeberjeve trditve niso ostale brez kritik. Kritiki so opozarjali predvsem na težavnost merjenja »nesmiselnosti« dela in na vprašanje, ali lahko zaposleni vedno presodi širšo korist lastnega delovnega mesta. Toda prav provokativnost njegove teze je odprla širšo razpravo o smislu dela, birokraciji, avtomatizaciji in o tem, komu je pravzaprav namenjena rast produktivnosti.

Bulšihti tako niso priročnik, kako preživeti slab dan v pisarni. So antropološka in družbena kritika sveta, v katerem je delo postalo tako pomemben del naše identitete, da smo pripravljeni ustvarjati celo delo, za katerega sami ne vemo več, čemu služi.

📌 Za bralce, ki jih zanimajo:

• sodobni svet dela
• antropologija in sociologija
• družbena in ekonomska kritika
• birokracija in organizacija dela
• vprašanje smisla dela

✍️ O avtorju:

David Graeber (1961–2020) je bil ameriški antropolog, družbeni teoretik, politični aktivist in eden najodmevnejših kritikov sodobnih ekonomskih in družbenih ureditev. Poučeval je na univerzi Yale, Goldsmiths Collegeu in London School of Economics, širši javnosti pa je postal znan tudi zaradi sodelovanja z gibanjem Occupy Wall Street. V svojih delih je pod vprašaj postavljal pojme, ki jih pogosto jemljemo za samoumevne – dolg, denar, birokracijo, delo, oblast in zgodovino družbenih ureditev.

Beseda založnika:

Osrednja teze knjige Bulšihti: teorija, katere avtor je ameriški antropolog in politični aktivist David Graeber, je da je v sodobni družbi vse več delovnih mest, ki so predvsem sama sebi namen, in da ljudje, zaposleni v teh službah, dobro vedo, da ne počnejo nič kaj koristnega.

Ameriški antropolog in politični aktivist David Graeber (1961–2020) je leta 2013 za revijo Strike! napisal kratek esej z naslovom »O fenomenu bulšihtov« (On the Phenomenon of Bullshit Jobs) in njegova objava je sprožila nepričakovan odziv.

»Če je kdaj hipotezo kakšnega eseja potrdilo to, kakšen odmev je imel, je to tak primer,« se v knjigi spominja Graeber. Članek je sprožil pravo eksplozijo. Bralci so se nanj množično odzvali s svojimi pričevanji o tovrstnih službah, Graeber pa je pričevanja pozneje uporabil kot antropološke podatke s terena, jih analiziral in postavil v zgodovinski in družbeni kontekst.

Tako je do leta 2018 nastajala knjiga z naslovom Bulšihti: teorija, katere osrednja teza je, da je v sodobni družbi vse več delovnih mest, ki so predvsem sama sebi namen, in da ljudje, zaposleni v teh službah, dobro vedo, da ne počnejo nič kaj koristnega (in so zato nesrečni) ter da bi družba kot celota kvečjemu pridobila, če takih delovnih mest sploh ne bi bilo.

In ker nesmiselne službe tudi ekonomsko niso upravičljive, je očitno, da je njihova funkcija politična, sklene Graeber. Manj verjetno je namreč, da se bodo ljudje, zaposleni z že nekakšnim redno in solidno plačanim bulšihtom, politično aktivirali …