Samske ženske so ta dela opravljale kot življenjski poklic. V domače kraje so se praviloma vračale le na obisk, za stalno pa so se vrnile šele ob upokojitvi. V mnogo težjem položaju kot neporočene so bile poročene žene in matere, ki so pogosto zapustile komaj nekajmesečnega dojenčka in odšle v dobro plačano službo dojilje v Egipt. Množičnost pojava dokazuje tudi poseben izraz “aleksandrinke”, ki se je za te ženske udomačil na Goriškem. Poimenovali so jih po Aleksandriji, mestu, kjer je največ slovenskih žensk in deklet dobilo delo.

Vzroki tovrstne, predvsem začasne delovne emigracije so bili v glavnem ekonomske narave. Zaslužek, ki so ga ženske pošiljale domov bodisi po pošti bodisi občasno po sorodnikih in prijateljih, ki so potovali na obisk v domače kraje ali se za stalno vračali domov, je bil namenjen preživetju družine, pozneje pa tudi šolanju otrok, izgradnji ali obnovi hiše oziroma gospodarskega poslopja. Ženske so se praviloma vrnile domov, ko so zaslužile potrebni denar.

Zadnje ženske z Goriške, ki so še služile v Egiptu, so se z “žulji na duši” vračale domov ob koncu 60-tih in začetku 70-tih let 20. stoletja, sicer je fenomen začel upadati že po koncu druge svetovne vojne.