Slovenska narodnozabavna glasba in z njo povezane prakse postajajo simptomatične za kulturno krajino vse bolj povezane in (re)tradicionalizirane družbe, v katerih podeželje in mesto nista več tako ločena, kot sta bila nekoč. Gre za ‚svežo tradicijo‘, ki neproblematično usklajuje irharce z zadnjimi modeli beemvejev, vrednote naših dedov z mehko emtivijevsko ali s trdo turbofolk erotiko, kislo mleko s hipsterskimi frizurami in tatuji, jodlanje z brezžičnimi slušalkami.