“Njegov poglobljen in interdisciplinarno zastavljen razmislek o zgodovinopisnih vzvodih in namerah podira poenostavljene predstave o zgodovini in spominu, ki so vse prepogosto prisotne v slovenskih zgodovinarskih vrstah in tudi širše v slovenski družbi. […] V posameznih premišljevanjih, ki jih opravi v dialogu z avtorji in avtoricami, kot so na primer Hannah Arendt, Carl Schmitt, Alain Badiou, Walter Benjamin in drugi, potrdi nujnost historiografskega soočenja z referenčno politološko miselno tradicijo, kot tudi neogibnost razumevanja slovenskega političnega in kulturnega dualizma v luči širše humanistične tradicije in univerzalnosti zgodovinskega znanja.  Končni namen Jeršetove erudicije in zgodovinopisno-teoretičnega samoizpraševanja ostaja kritično osmišljanje slovenske sodobnosti in preteklosti.” – iz recenzije Marte Verginelle

“Razmislek Saša Jeršeta o historiografiji in humanističnih disciplinah ni zgolj teoretični, v slonokoščeni stolp znanosti zaprt miselni postopek, temveč tudi zavestna intervencija v aktualno družbeno in kulturno stvarnost. Jerše namreč skozi celotno besedilo opozarja na povezanost sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Skrbi ga zlasti nenehna bojevita intervencija preteklosti v slovensko sedanjosti. Njegovo besedilo zna biti zdaj baročno živahna, zdaj klasicistično umirjena, zdaj modernistično provokativna pripoved, vseskozi pa je izjemno eruditska povezava literature, slikarstva in zgodovine, v kateri ne manjka drznih povezav, recimo Kocbeka s Condorcetom, in historičnih referenc, ki opozarjajo na podobnosti med Macbethom, Miloševićem, Rooseveltom in Clintonom ter njihovimi ženami v nenehni igri oblasti in v boju zanjo. Enako kot Walter Benjamin je tudi Jerše v bistvu pesimističen iskalec temeljnih potez, po katerih se preteklost spreminja v prihodnost.” – iz recenzije Marka Štuheca