Avtor prikazuje, kako te spremembe vplivajo na vsakdanje življenje – kako se spreminja delovna etika, kako nova prepričanja o vrednosti in nadarjenosti zamenjujejo stare rokodelske vrednote; kako “prikazen nekoristnosti” preganja strokovnjake in ročne delavce; kako se podira meja med porabniško in politično sfero. Sennett pokaže, kako je model nove ekonomije ustvaril nove družbene in čustvene travme. Samo posebna vrsta človeka lahko uspeva v negotovih, fragmentarnih institucijah: kultura novega kapitalizma zahteva idealni jaz, ki računa na kratka obdobja, ki goji “potencialne zmožnosti” (ne pa na znanje) in se je pripravljen odpovedati preteklim izkušnjam. Sennett v sklepu razmišlja o vprašanju, kako kljubovati tej “reformi”.

Sennettovo delo sodi med analize, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in v začetku tega prispevale k renesansi ekonomske sociologije in so pojasnjevale vpetost ekonomskega dogajanja v socialno okolje. S tem so poskušale preseči značilnosti ekonomske analize in prispevati k celostnejšemu razumevanju ekonomskega dogajanja. Prevod Sennettovega dela smo dobili v času, ki ga je zaznamovala svetovna finančna kriza. Številni komentatorji so imeli krizo in grozečo recesijo, v kateri se je znašlo svetovno gospodarstvo, za simptom in dokaz nevzdržnosti paradigme kapitalističnega razvoja, ki jo Sennett dobro opiše in kritizira v pričujoči knjigi.