Postsocialistični subjekt tiči globoko v preteklosti, tako v predrevolucionarnem obdobju grude in kmetstva kot v obdobju komunističnega paternalizma, ki je poznal ostre meje med »normalnim/zdravim« in »nenormalnim/bolnim« in je za »nesposobne« skrbel od zibeli do groba.

Tudi spol, »rasa« in etničnost v nekaterih kontekstih delujejo kot hendikep, ali pa hendikep še okrepijo. Reprezentacije hendikepa najdemo v literaturi, likovni umetnosti, fotografiji prostorov zapiranja in v medijih.

Postsocialistični neoliberalizem je v hendikepiranem telesu ugledal »za delo sposobno telo« pa tudi vir ekonomskih dobrin, ne pa tudi človekove subjektivitete in zmožnosti samodeterminacije.

Kontinuirane, raznovrstne forme subordinacije niso sprožile gibanja zatiranih za avtonomijo, temveč molk in podreditev, ki je pogojena s strahom pred pomanjkanjem virov za preživetje in z odsotnostjo skrbstvenega dela.