Za tvorca teorije performativnosti (in teorije govornih dejanj), verjetno najbolj poznane in najbolj razširjene teorije jezikovne pragmatike, sicer velja angleški filozof John L. Austin, do njenega »odkritja« pa naj bi prišlo v petdesetih letih 20. stoletja. Knjiga Čas in dejanje v jeziku prepričljivo, predvsem pa podprto z dejstvi dokazujejo, da je teorijo performativnosti, v vseh podrobnostih in z vsemi pogoji in kriteriji uspešne (»posrečene«) rabe, prvi formuliral prav slovenski jezikoslovec, pater Stanislav Škrabec. Njegova teorija performativnosti je (bila) pravzaprav stranski proizvod povsem slovnične debate, namreč več kot tridesetletne polemike o pravilni rabi glagolskega vida med slovenskimi jezikoslovci tedanjega časa.

Knjiga v slovenski prostor pravzaprav prihaja z zamudo, saj je Igor Ž. Žagar, ki je s tovrstnimi raziskavami začel, o svojih ugotovitvah uspešno in odmevno poročal na številnih mednarodnih konferencah in v strokovnih publikacijah. Dejstvo, da je teorijo performativnosti prvi formuliral p. Stanislav Škrabec in ne John L. Austin, je tako v mednarodni strokovni javnosti danes že sprejeto, svoje mesto pa je našlo tudi v največji enciklopediji jezika in jezikoslovja (Pergamon).

Delo uvaja podrobna razlaga zapletenega razmerja med kronološkim časom, glagolskim časom in glagolskim vidom. Prav od razmerja in prepletenosti med temi tremi oblikami časovnosti (ki je morfološko še posebej razčlenjena prav v slovanskih jezikih) je odvisno naše (človeško) razlikovanje med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, določitev deiktičnega središča govora, razlikovanje med sedanjostjo izjave in sedanjostjo izjavljanja, posledično pa tudi razlikovanje med absolutnim in relativnim.

Drugi del knjige je v celoti posvečen nastanku in oblikovanju performativne teorije na Slovenskem. Avtorja podrobno osvetlita tridesetletno polemiko med Stanislavom Škrabcem, Luko Pintarjem, Viktorjem Bežkom in Rajkom Peruškom o rabi dovršnega sedanjika v slovenščini, v kateri so se izoblikovala izvirna teoretska razlikovanja med trajanjem in golim dejstvom, med kronološko sedanjostjo in glagolskim sedanjikom, med »durativnim« sedanjikom in »efektivnim« sedanjikom, med sedanjostjo in trenutkom govorjenja, med dogajanjem, dogodkom, dejanjem in stanjem.

Prav iz teh konceptualnih razlikovanj se je izoblikovala popolna teorija performativnosti, z vsemi definicijami in kriteriji rabe, ki jih je pol stoletja kasneje izpostavila Austinova teorija.