Kdo ali kaj je Vampyroteuthis infernalis oz. Vampirski ligenj?

Je miroljubna žival z zelo zavajajočim imenom. Prvič, sploh ni ligenj, temveč je veliko bolj soroden hobotnicam, drugič, nič nima skupnega z vampirji, pitjem krvi ali peklom (infernalis). Najbolj očitna razlika s hobotnicami so njegove lovke, saj so vse povezane s kožo in ustvarjajo ponjavi podobno obliko. Druga posebnost vampirskega lignja je njegova priljubljena globina 600-1200 metrov pod gladino. V večni temi, hudem pritisku in minimalni količini kisika se vampirski ligenj počuti doma. Prehranjuje se z delci hranilnih snovi, pred plenilci pa se zavaruje tako, da se zavije v lastno kožno ponjavo in pokaže bodice na notranji strani. Črnila nima, lahko pa izstreli posebno sluz, ki zmede plenilca.

“Vampirotevt vznika iz te bajke (metaforično), iz akvarijev (približno), iz pripovedi o morskih kačah, ki goltajo ladjo (mitično), iz naših sanj (freudovsko), iz dejanj bližnje preteklosti (ideološko). Prav tako vznika iz naših utopičnih predstav o Novem človeku – kot sovraštvo, ki se prevrne v ljubezen, kot nenehen orgazem, kot udejanjenje tubiti: v zlitju z drugim. Kdor hkrati vidi obe strani njegovega vznika, ta vidi lastno nasprotno stran, to je samega sebe v dveh nasproti stoječih zrcalih. Komur to uspe, ta je to bajko prebral. Zrcali, ki zrcalita eno drugo – mar to ni namen vsake bajke?” (Vilém Flusser)

O avtorju: 

»Rodil sem se 12. maja 1920 v Pragi. Študiral sem na Karlovi univerzi v Pragi in na Londonski šoli za ekonomijo.« Tako se začne Flusserjov kratek avtobiografski filozofski spis Auf der Suche nach Bedeutung, (V iskanju pomena, Edicoes Loyola, São Paulo 1975). Mladost je preživel v praškem intelektualno in umetniško opojnem ozračju. Vzgajan je bil v judovski družini, v nemškem in češkem jeziku. Malo po nacističnem zavzetju Prage leta 1939 Flusser s svojo bodočo ženo Edith Barth in njenimi starši emigrira v London, naslednje leto pa z Edith emigrirata v Brazilijo, v Rio de Janerio. Poročita se in preselita v São Paulo, kjer Flusser sprejme delo direktorja v tovarni elektronskih transformatorjev. Od leta 1959 je predaval filozofijo na Univerzi São Paulo. Leta 1963 je izdal Lingua e realidade (Jezik in resničnost, São Paulo 1963) s katerim se je v Braziliji dodobra uveljavil, si zagotovil redno profesuro na oddelku komunikologije na Fakulteti za komunikacijo in družbene vede v São Paulu, sprejet je bil tudi v Brazilski filozofski inštitut. Veliko je pisal za Revista Brasiliera de Filosofia in tudi za številne druge časopise npr. za brazilski Folha de São Paulo, kjer je v konec šestdesetih dnevno objavljal filozofske eseje. Njegova angažiranost in intelektualna vpetost v brazilsko družbo se je skrhala leta 1964, kot je general Castello Branco prevzel oblast v vojaškem državnem udaru. Od tedaj se je vse bolj posvečal profesuri, predavanjem in razvoju lastne misli, začel je tudi intenzivno pisati za nemške časopise (npr. Frankfurter Allgemeine Zeitung). Leta 1972 se je preselil v Italijo, štiri leta kasneje pa v Francijo, v Provanso. Vrnitev v Evropo, v odmaknjeno in idilično Provanso je bil nek poskus odmika od sveta in od družbene angažiranosti, predvsem pa si je Flusser tako vzel čas za lastne filozofske raziskave. V tem času se začne postopoma vse bolj zanimati za pojav novih medijev (video, računalniki) in možnosti, ki jih nove komunikacijske tehnologije predstavljajo za človeka (tudi pod vplivom prijatelja Louisa Beca, s katerim skupaj napiše »postmoderno« filozofsko – kulturno fikcijo Vampyroteuthis Infernalis, Vampirski ligenj iz pekla, izdano pri Immatrix Publications, Göttingen 1987). Leta 1983 pri založbi European Photography izda knjigo Für eine Philosophie der Fotografie (K filozofiji fotografije, Göttingen 1983), s katero se je v Evropi bliskovito uveljavil, začel je ponovno predavati in vse več objavljati na temo tehničnih podob, komunikacije, oblikovanja, ipd. Flusser je umrl v prometni nesreči novembra leta 1991 in sicer na poti s svojega prvega javnega predavanja v rodni Pragi. (Vir: Membrana)

📌 Prevajalec knjige Miha Marek je bil za svoje delo nominiran za Jermanovo nagrado za leto 2024, ki jo podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev za vrhunske prevode družboslovnih in humanističnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino.