Opiše, kako so intelektualci na koncu 18. stoletja na novo odkrili politične ideale antike. Razišče dobrih dvajset let trajajočo krizo (1789–1815), ko so se ideje francoske revolucije razširile po vsej Evropi, in pokaže, kako so dogodki v Franciji pripeljali do demokratičnih gibanj med 1830 in 1848. Primerja različne demokracije na vzhodu in zahodu Evrope v drugi polovici 19. stoletja. Pogleda, kako je fašizem vplival na evropsko demokracijo 20. stoletja in pokaže, kako je pred kratkim demokracija postala predmet ideoloških bojev.

Ko Canfora pregleda ideologije, ki so demokracijo vzdrževale in podpirale, formulira lucidno in radikalno misel: volilni mehanizmi nimajo čisto nič opraviti z demokracijo. Kot profesor klasične filologije na koncu ugotavlja, da so člani ustavodajne skupščine iz Strasbourga, ki si prizadevajo napisati “evropsko ustavo”, mislili, da je vpletanje Periklesa samo retorični okrasek – in nehote so imeli prav. Perikles namreč z velikim nelagodjem uporablja besedo demokracija in stavi vse na svobodo. Ne da bi vedeli, so vzeli najbolj izbrano besedilo, da bi izrazili, pač ne tistega, kar naj bi služilo kot prepričevalna retorika, ampak tisto, kar je bilo dejansko treba reči. Da je namreč zmagala svoboda – v bogatem svetu – z vsemi strašnimi posledicami, ki jih to že je prineslo drugim in jih še bo.

Canfora ugotavlja, da je demokracija potisnjena v druga obdobja in da jo bodo ponovno izumili drugi ljudje. Morda ne več Evropejci.