Predpostavlja, da odnos hčere z njeno materjo in dinamika tega odnosa zaznamuje njen način materinstva. Besedilo zajema prikaz teoretskih izhodišč, kjer je predstavljen pogled na družino kot sistem in pomen odnosov v družini, nato se osredotoči na odraščanje hčere in odnos z materjo, nadaljuje z opredelitvijo vidikov odnosa med materjo in hčerjo v odraslosti ter predstavi pomembne vidike tranzicije v materinstvo in materinstvo hčere v luči odnosa z njeno materjo. Sledijo rezultati empirične raziskave, kjer je s kvantitativno raziskovalno metodologijo s pomočjo vprašalnikov bila raziskana povezava med hčerinim vrednotenjem materine starševske vloge v otroštvu, kakovostjo odnosa z njo v odraslosti in hčerinim vrednotenjem lastnega materinstva ter razlike v starševski kompetentnosti hčere in razlike v odnosu z materjo v odraslosti glede na nekatere spremenljivke. /…/ Delo je tehnično dovršeno, napisano v uporabnem znanstvenem slogu. Prepoznati je mogoče njegovo širšo uporabnost za strokovno, znanstveno in splošno javnost, saj rezultati potrjujejo smiselnost psihosocialnih intervencij, ki naslavljajo in predelujejo medgeneracijske vidike materinske vloge pri oblikovanju trenutne materinske vloge ženske.  (prof. dr. Barbara Simonič) 

Doprinos raziskave k napredku stroke je v razumevanju dinamike kompleksnefga odnosa med materjo in hčerjo, ki je eden primarnih odnosov in kot tak tudi za hčer zelo pomemben. Zaključki raziskave kažejo na povezanost materinega odnosa do hčere v času odraščanja s kakovostjo odnosa v odraslosti. Bolj optimalno kot je hči doživljala materino starševstvo v času odraščanja, bolj kakovosten odnos ima z njo v odraslosti in višja kot je kakovost njunega odnosa v odraslosti, bolj zadovoljivo in učinkovito hči vrednoti svojo lastno starševsko vlogo. (doc. dr. Nataša Rijavec Klobučar).