V nasprotju s pragmatistično ekonomijo avtor razvija “antropološko ekonomijo” kot vedo, ki naj proučuje ekonomsko življenje ljudi na isti ravni kot religijo in politiko, se pravi kot praktični sistem organizacije neke družbe, ki ga ni mogoče presojati z nikakršno lestvico od “primitivne ekonomije” k “razviti”, na katere vrhu bi bilo seveda kapitalistično tržno gospodarstvo.