Etika uživanja hrane ni povezana niti s temi, ki prepotujejo kilometre, da pridejo do lokala s slow food, niti s temi, ki so zadovoljni z goltanjem sendvičev iz restavracij s fast food. Prav tako ne zadeva obnašanja teh, ki prepovedujejo določeno hrano ali fetišizirajo določene vire hrane, kot so borci za pravice živali, vegetarijanci in vegani.

Zadeva tiste, ki se zavedajo, da jesti pomeni odnos do vsega, kar nas lahko nahrani: spoštljiv, uravnotežen odnos, ki upošteva mnogotere vezi, v katere je vpleteno vsako živo bitje. To je delovanje tistih, ki razumejo, da je treba regulirati svojo željo in ne potrebe po prehranjevanju.

V drugem poglavju avtor obravnava različne načine reguliranja prehranjevanja s predpisovanjem tega, kaj na bo dovoljeno jesti in kaj ne. V ozadju teh predpisov, zapovedi in prepovedi se kot specifični znak naše omejenosti pojavlja nezmožnost, da bi asimilirali vse, torej povsem zaužili tisto, s čimer se prehranjujemo, s čimer je povezana tudi potreba po puščanju ostankov in odpadkov.

V tretjem poglavju je začrtana etika uživanja hrane, ki izhaja iz predpostavke, da obstoj hrane implicira, spodbuja in izvršuje odnose ter da je prehranjevanje samo odnos. Na to se navezuje vprašanje, ali je za prehranjevanje samega sebe neizogibno izvajati nasilje nad drugimi organizmi. Etični vidik se oblikuje ob predpostavki odgovornega odnosa do živih bitij, ki ne vključuje le nas ljudi, marveč celoten ekosistem.

Knjigo zaključuje manjši priročnik (dekalog), ki naj bi z normativnim pristopom usmerjal naše konkretne izbire v pri prehranjevanju. Od naše izbire je odvisno, ali bomo z etično motivirano izbiro dejansko spremenili naš odnos do prehranjevanja. Če bomo to storili, bo to prvi korak k uveljavitvi še bolj splošnih sprememb v našem odnosu do sveta in k odgovorni delitvi skupnega prostora z drugimi živimi bitji.