Dvojno iskanje tujca, v domačem okolju in zunaj njega, po Josepu Fontani zaznamuje »mejo evropske družbe« od srednjega veka pa vse do danes. Evropska civilizacija je tako civilizacija, temelječa na rasnem mitu; tega je krepil še pogled o linearnem razvoju zgodovine, ki pelje v zmerom večji napredek (temu mitu se ni izognil niti marksizem). Druge civilizacije so postale priče manj razvitih stadijev civilizacije, evropska pa, ki je bila bolj »razvita« kakor druge, si je vzela pravico, da jih izkorišča.

Avtor na koncu raziskuje rojstvo moderne nacije kot kovnice nove kolektivne zavesti, katere cilj je bil, nevtralizirati elemente, ki so bili nevarni vladajočim. Po barbarih, divjakih in primitivcih sta se kot grožnja pojavila revni meščan in »množice«. Množice, ta novi plebs, so zbujale gnus in strah, ker so bile blizu in ker jih je bilo zmerom več. Avtor se loti idej, ki so nekdaj krožile po določenih intelektualnih krogih in ki nemalokdaj odmevajo še danes, ko lačne množice spet trkajo na vrata Evrope.