Nihče mi ni znal pokazati, v čem točno je filozofija tako dobra, da si zasluži tak privilegiran položaj. Ko sem želel videti velika filozofska dela, primerljiva z velikimi dosežki znanosti nisem nikoli dobil v roke materialnega predmeta, ki bi ljudem lajšal življenje, ali opisa genialnega postopka, ali impresivne naprave; temveč so me usmerili v besedilo, ki naj bi vsebovalo velike, vendar povsem teoretične prispevke. In po pravilu so se ta besedila izkazala za zapletena in dolgočasna (sicer ne vedno, ponavadi pa), ter pogosto skregana z drugimi besedili enake (pripisane) pomembnosti, z dognanji znanosti, včasih pa celo sama s sabo. Ko so se mi zdeli določeni sklepi šibki in sem zahteval materialne, eksperimentalne dokaze, je vame bruhnila množica besed, ki so bile enako umetelno zapletene in enako majave, kot tisto, kar naj bi podpirale. Seveda sem že kmalu ugotovil, da lahko sam z nekaj vaje tako besedno poplavo ustvarim tudi takrat, ko nimam dejansko nič za povedati in pogosto sem zabaval prijatelje z iskanjem »filozofskih« implikacij v običajnih predmetih ali apliciranju umetniško-kritičnih teorij na časopisne članke in pogrošno literaturo.