Znanstvena monografija podaja spoznanja o strukturi in funkciji kulturne pokrajine Ljubljanskega barja, ki jo sestavljajo ravnina, sredi katere se dvigajo osamelci, ter hribovje in gričevje na obrobju. Večji del območja, ki ga bistveno zaznamuje voda in izjemna biotska pestrost, je bil leta 2008 razglašen za Krajinski park Ljubljansko barje. V raziskavi smo na treh pilotnih območjih identificirali 28 pokrajinskih gradnikov, ki so odvisni od geološke podlage, vode ter od rabe zemljišč in prispevajo h pokrajinski pestrosti. Pomemben vpliv na rabo zemljišč imajo kmetijska plačila kmetom, ki največ prispevajo k obdelanosti zemljišč ter sonaravni reji, precej manj pa k ohranjanju bolj naravnih pokrajinskih gradnikov. V monografiji ugotavljamo, da je z vidika trajnostnosti ključno stremljenje k takšni pokrajinski pestrosti, ki zagotavlja čim boljše delovanje pokrajine in več različnih ekosistemskih storitev. Analiza razvoja pilotnih območij v štirih časovnih obdobjih je pokazala, da so bile sprva v pokrajini glavne gonilne sile kmetijstvo, poselitev in upravljanje z vodo, v zadnjih desetletjih pa postajata vse pomembnejši gonilni sili naravovarstvo in turizem.