Motiv neubesedljive misli v Nietzschejevem delu se običajno povezuje s tematiko »večnega vračanja enakega«. Tudi v Buntovi študiji večno vračanje zavzame osrednje mesto, vendar postopoma.

V prvem poglavju študija najprej obravnava motiv neubesedljivega kot tak in v navezavi na temeljno neskladje govorice in postajanja.

V drugem poglavju se posveti Nietzschejevemu nenavadnemu podajanju misli večnega vračanja v delu Tako je govoril Zaratustra, ki naj bi govorilo prav o večnem vračanju enakega, a o njem v običajnem pomenu sploh ne govori.

Šele v tretjem poglavju se razprava osredotoči na Nietzschejeve izvorne neobjavljene izpeljave večnega vračanja enakega in poda razlago ontološke, epistemološke in psihološke dimenzije doktrine.

Četrto poglavje se posveti še eni ključni Nietzschejevi temi, kritiki objektivnosti, prek katere se v petem poglavju razprava vrne k problemu tišine in neubesedljivega, vendar tokrat v kontekstu problematike filozofskega dejanja.

Kazalo vsebine:

DISHARMONIA PRAESTABILITA: MOTIV IN TÓPOS NEUBESEDLJIVE MISLI
»Najtišja ura« in govorica plasti tišine
Na meji postajanja in govorice: nevarno
življenje človeške zavesti

IZBRIS VEČNEGA VRAČANJA ENAKEGA
Po sledeh izginotja
Psevdonimi in zakon, ki se prepove
Stela in epitaf

VRNITEV NA ZAČETEK: VEČNO VRAČANJE ENAKEGA V NIETZSCHEJEVEM ZVEZKU M III
Izpeljave večnega vračanja
Podzemna eksplozija in preobrazba

NIETZSCHEJEVA KRITIKA OBJEKTIVNOSTI
Epistemološki vidik
Interventni vidik kritike objektivnosti

DOGODEK, INTERVENCIJA, »BOG JE MRTEV«
Nietzschejeva »arhepolitika«
Interpretativna askeza
Tiha senca smrti Boga

LITERATURA