Prav za prav si težko zamislimo bolj pretresljiv dokaz teoretskega bankrota ekonomske vede kot znanosti, ki omogoča napovedovanje, kot so trenutne razprave o veliki recesiji. Največ, kar je lahko ta razprava ponudila kot razlago katastrofalnih dogodkov leta 2007, je bila ugotovitev, da so bili ti dogodki posledica kreditne krize, ki je nastala zaradi presežnega dolga, ki so si ga med seboj podajale finančne institucije po vsem svetu. Zato ni čudno, da ni bila sposobna ponuditi nobenega drugega odgovora na bolezen, ki naj bi dušila gospodarstvo, kot standardne »keynesovske« in »neoliberalne« protiukrepe. […] Če bo kapitalizem prepuščen sam sebi, si lahko od njega obetamo desetletja gospodarskih težav z vse hujšimi napadi na zaslužek in delovne razmere tistih, ki bodo imeli srečo, da bodo ostali mezdni delavci, valove bankrotov in prestrukturiranj za kapitalistične firme ter vse hujša nasprotja med gospodarskimi subjekti in državami glede tega, kdo bo za vse to plačal.« (iz knjige)