Grofje Celjski: Zgodovina bojevite rodbine je prva celovita vojaškozgodovinska sinteza ene najpomembnejših plemiških rodbin v zgodovini slovenskega prostora. Na podlagi obsežnih raziskav primarnih virov avtor predstavi vzpon Celjskih od njihovih predhodnikov, gospodov Žovneških, do najmočnejše plemiške rodbine poznega srednjega veka na Slovenskem.

Knjiga pokaže, da uspeh Celjskih ni temeljil le na spretni diplomaciji in gospodarski moči, temveč predvsem na vojaški sili. Njihovi rodovi so vojaško službo izkoriščali za sklepanje političnih zavezništev, širjenje vpliva in utrjevanje bogastva. V 15. stoletju so s pomočjo lastne vojske posegli v samo središče srednjeevropske politike ter se spopadali s Habsburžani, Hunyadiji in drugimi vplivnimi tekmeci svojega časa.

Avtor ne opisuje le vojaških spopadov, temveč tudi politične ambicije, družinske strategije in mednarodne povezave, ki so Celjske povzdignile med najvplivnejše plemiške rodbine srednje Evrope. Njihova zgodba doseže vrhunec s tragičnim umorom Ulrika II. v Beogradu leta 1456, dogodkom, ki je pomenil konec rodbine, a ne tudi njenega zgodovinskega vpliva.

📌 Za bralce, ki jih zanimajo:

• srednjeveška zgodovina
• Grofje Celjski in Barbara Celjska
• vojaška zgodovina
• plemstvo in vladarske rodbine
• zgodovina slovenskega prostora

✍️ O avtorju:

Tomaž Lazar je zgodovinar, muzejski svetnik in raziskovalec srednjeveške vojaške zgodovine. Ukvarja se z zgodovino vojskovanja, orožja, vojaške tehnologije in plemstva v srednjem veku. Njegove raziskave temeljijo na obsežnem delu z zgodovinskimi viri in materialno dediščino, pri čemer posebno pozornost namenja vojaškim vidikom zgodovine slovenskega prostora.

Beseda založnika: 

Prva vojaškozgodovinska sinteza delovanja grofov Celjskih na podlagi obsežnih raziskav raznovrstnih primarnih virov predstavlja mejnike njihovega vzpona v najpomembnejšo plemiško rodbino poznega srednjega veka na Slovenskem. Poleg spretne diplomacije in trdne finančne podlage se je njihova pot kvišku opirala predvsem na oboroženo moč. Zgodnejši rodovi Celjskih oziroma njihovih predhodnikov Žovneških so vojaško službo uspešno izkoriščali za krepitev političnih zavezništev in družinskega bogastva. Še samozavestneje so po njej posegli v drugi četrtini 15. stoletja, ko so si na čelu velike zasebne armade prizadevali izbojevati neodvisno kneževino ter politično prevlado na jugovzhodu Svetega rimskega cesarstva oziroma na Ogrskem – tudi za ceno odkritega spopada s habsburškim vladarjem Friderikom V. (III.), gubernatorjem Ivanom Hunjadijem in drugimi mogočnimi izzivalci. V tako neenakopravni tekmi so se Celjskim najdrznejši cilji nazadnje izmuznili, njihove oblastne ambicije pa so prispevale tudi k tragičnemu koncu rodbine, ki je novembra 1456 izumrla z atentatom na zadnjega moškega predstavnika Ulrika II. v Beogradu. Toda njihova dejanja so trajno preoblikovala zgodovino Evrope daleč onkraj domačega Celja.