To odročno obmejno območje je od druge polovice 20. stoletja do danes doživelo precejšnje spremembe: nekdaj pretežno kmetijska družba se je v tem času korenito spremenila, nekoč gosto poseljene vasi so se izpraznile, obdelano krajino pa je postopoma prerasel gozd.

Monografija osvetljuje tako domačinska pojmovanja teh sprememb kot tudi vzroke zanje. S tem namenom analizira socialne spomine prebivalcev, zlasti generacije, ki je bila v te procese neposredno vpeta, jih opazovala, doživljala in jim dajala smisel. Ob tem podrobneje predstavi pretekle in sodobne prakse skrbi za štiri ključne krajinske elemente – senožeti, kostanjeva drevesa, suhozidne terase in steze. Če so bili ti v preteklosti bistveni za preživetje prebivalcev, pa danes pridobivajo nove pomene.

Medtem ko njihovo zaraščanje za nekatere prebivalce simbolizira neizogiben propad območja, jih drugi dojemajo kot priložnost za revitalizacijo teh krajev, kar vzbuja upanje v boljšo prihodnost Nadiških dolin.