Zmanjkalo nam je povezovalne moči utopije, ki nas je združevala v demokratično skupnost in omogočala izbiro nečesa kakovostnega in vsekakor daleč od zdajšnjega boja za preživetje, ko je vse bolj ali manj zreducirano samo na kvantiteto, ki meri s plačilno (ne)zmožnostjo. Življenje onkraj ekonomske prisile in zasvojenosti s politiko je še vedno mišljenski motiv humanistike, in filozofija je in ostaja njen temelj. Toda: kako misliti napredek ali celo alternative vsemu temu, kar samo je v svoji surovi danosti, ki mnoge ljudi terorizira nič manj kot versko organizirani terorizem? Brezup in celo zanikanje upanja vsakakor ne spadata k izročilu dialektike in njene drže, s katero avtorica te knjige čuti svojo življenjsko teoretsko povezanost in dejavni angažma, ki ni nem pred visokim vprašanjem etike kaj storiti.