Zahodni del ozemlja sestavljajo kristalasti skrilavci, zlasti blestniki, delno pokriti s terciarnimi miocenskimi laporji in peščenjaki, ki zavzemajo ostali del pokrajine. Nižini ob Dravi in Pesnici pokrivajo diluvialne in aluvialne naplavine. Ugodni življenjski pogoji so povzročili naselitev obravnavanega ozemlja že v predzgodovinski dobi, še posebej pa v času Rimljanov. V srednjem veku se je vzhodni del ozemlja intenzivneje poselil šele po konsolidaciji meje z Madžari na začetku 12. stoletja. Takrat je nastalo več strelskih dvorov in straž po zahodnih obronkih Slovenskih goric. Kar zadeva cerkveno upravo, je ozemlje spadalO pod salzburško nadškofijo oziroma pod pražupniji v Mariboru in Jarenini, iz katerih so se v teku stoletij razvile sedanje župnije. V dolinskih predelih prevladujejo razložena naselja, ki na območju Slovenskih goric dobijo nekaj svojevrstnih značilnosti. Prometno in turistično je to ozemlje zanimivo zaradi bližine državne meje in vrste naravnih lepot. Južno polovico mariborske okolice zavzema geografsko neenoten svet severovzhodnega Pohorja, Mariborskega polja in severozahodnega dela Dravskega polja. To neenotnost pogojuje oblikovanost tal, ki je rezultat zelo različne geološke sestave. Osredje Pohorja je zgrajeno iz gnajsa in kristalastih skrilavcev, ki obdajajo eruptivno tonalitsko jedro, Mariborsko in Dravsko polje sestavljajo diluvialne terase, obrobje Pohorja pa oblikujejo terciarne miocenske in pliocenske plasti, ki v obliki gričevja obkrožajo njegovo osrednjo gmoto.