Je profesor in predstojnik katedre za zgodovino oblasti v zahodni Evropi od 13.do 16. stoletja na Collège de France, vendar se intenzivno in odmevno ukvarja tudi z vprašanji moderne histografije. Bil je urednik znamenite Zgodovine sveta v 15. stoletju (2009), še zlasti pa je razburkal intelektualno in zgodovinsko sceno z novimi pristopi v Svetovni zgodovini Francije (2017), v kateri se je z bogato zakladnico erudicje spoprijel in oddaljil od zgodovine na podlagi »nacionalnih romanov/pripovedi« in zagovarjal tezo, da je treba – to je tudi njegova stalna kritika univerzitetnega in akademskega zgodovinopisja – »organizirati odpor nasproti tej ideološki ofenzivi«. Ne čudi torej, da iz take teze zlahka pride do skoraj političnega poziva, da je naloga levice, da oživi idejo napredka, da iznajde način, da se vanjo spet verjame in da je zato potreben idejni boj.