Avtorica skozi podroben socialnozgodovinski pregled družbenih uporov, ali kot opredeli sama, uporniškega telesa od srednjega veka do »novega sveta«, in s prikazom postopkov prvotne akumulacije kapitala, dela in degradacije žensk ob prehodu iz fevdalizma v kapitalizem obravnava izkoriščanje in zatrtje žensk, razvoj procesov naturalizacije brezplačnega ženskega gospodinjskega in »družinskega« dela, ki je osnova reprodukcije kapitala, konstrukcije patriarhata, »spolne razlike«, »čarovništva«, kolonizacije ženskega telesa itn.

Ta temeljni vidik izkoriščanja žensk izpostavlja zato, ker se na sistemski ravni ni dosti spremenil – niti se ne more, ker je vpisan v osnovo kapitalističnega prisvajanja presežnega dela in odnosa do ženskega reproduktivnega dela (gospodinjstvo, skrb za otroke, vzgojo in družino, ki so naturalizirani kot prvenstveno ženska domena in na tej osnovi samoumevno brezplačni). Avtorica najprej razišče in razčleni korenine tega izkoriščanja, ob tem pa poda kritičen pregled dosedanjih kritičnih odgovorov, denimo »liberalnega feminizma«, ki je problematiko skrčil na spolno razliko, identitetne študije in nadzgodovinsko obravnavanje, ki spregledujejo politično-ekonomske osnove problematike, ali pa foucaultovske teorije discipliniranja telesa in seksualnosti. Da bi premostili dihotomijo med patriarhatom in razredom, je treba ponovno razčleniti zgodovino kapitalizma in razrednih bojev, in sicer s feminističnega stališča, kar avtorica imenuje tudi revolucija na točki 0.

Odlomek iz knjige:

»Zgodovino žensk in reprodukcije ob prehodu v kapitalizem moramo začeti z boji evropskega srednjeveškega delavstva – malih kmetov, obrtnikov, dninarjev – proti vsem oblikam fevdalne oblasti. Samo ob upoštevanju nabora zahtev, družbenih in političnih teženj ter antagonističnih praks, značilnih za njihove boje, lahko razumemo vlogo žensk med krizo fevdalizma in razloge, zaradi katerih jim je kapitalizem moral odvzeti moč, če se je hotel razviti, kar mu je po treh stoletjih preganjanja čarovnic tudi uspelo. Z vidika teh bojev vidimo, da kapitalizem ni bil plod postopnega razvoja, med katerim naj bi v ospredje stopile gospodarske sile, ki so zorele v maternici starega reda. S kapitalizmom so fevdalni gospodje, meščanski trgovci, škofje in papeži odgovorili na večstoletni družbeni konflikt, ki je na koncu omajal njihovo moč in dejansko močno pretresel ves svet. Kapitalistična kontrarevolucija je uničila možnosti, ki so vzniknile iz protifevdalnega boja. Če bi se udejanjile, bi nas morda obvarovale pred nepopisnim uničevanjem življenja in naravnega okolja, ki je spremljalo napredovanje kapitalističnih razmerij po vsem svetu. To poudarjam, ker še ni zamrlo prepričanje, da se je kapitalizem ‘razvil’ iz fevdalizma in kot tak predstavlja višjo obliko družbenega življenja. […] Prav v protifevdalnih bojih prvič v evropski zgodovini zasledimo dokaz o obstoju samoorganiziranega ženskega gibanja, ki je nasprotovalo veljavnemu redu in sodelovalo pri oblikovanju alternativnih modelov življenja v skupnosti. Iz boja proti fevdalni oblasti so izšli tudi prvi organizirani poskusi nasprotovanja prevladujočim spolnim normam in vzpostavitve egalitarnejših odnosov med ženskami in moškimi. Skupaj z zavrnitvijo tlake in tržnih razmerij so te zavestne oblike družbene transgresije ustvarile močno alternativo – ne le fevdalizmu, temveč tudi kapitalističnemu redu, ki ga je nadomestil. Pokazale so, da je bil drugačen svet mogoč, nas pa nagovarjajo, da se vprašamo, zakaj se ni uresničil.«

Knjigo nadgrajuje obsežna spremna beseda Lilijane Burcar »Kdo so čarovnice danes?«