Monografija kot prva preučuje svetno, tj. neredovno duhovščino iz neplemiških družin na slovenskem (etničnem) ozemlju od preloma iz 15. v 16. stoletje do začetka vladavine Jožefa II. leta 1780. Kariere na tisoče duhovnikov, ki so v tem obdobju delovali na Slovenskem, so predstavljene z vidika kariernih vzvodov na eni in izrazov (samo)reprezentacije na drugi strani. V prvem delu knjige so opisani dejavniki duhovniških napredovanj (družina, lokalno okolje, stiki z vplivnimi sorodniki in prijatelji, osebne sposobnosti, izobrazba, klerikom namenjene ustanove), v manjšem obsegu pa tudi karierno zaviralni dejavniki (ukrepi zaradi priležništva in pijančevanja, bolezen, starost ipd.). V drugem delu knjige je na podlagi analize zapuščinskih inventarjev in oporok tridesetih duhovnikov ter nekaterih nagrobnih in drugih napisov izpostavljeno vprašanje (samo)reprezentacije. Duhovniki na višjih položajih so se ponašali z dragocenejšimi predmeti, zapuščali radodarnejša volila in si postavljali imenitnejše spomenike, vendar pa med obravnavanimi primeri naletimo tudi na izstopajoče izjeme. Večji del knjige temelji na še neobjavljenih ali manj znanih primarnih virih.