Herbart najprej odpre vprašanje vzgojnih smotrov in o njih razpravlja z dveh perspektiv: s perspektive občega ravnanja z otroki, nato pa s perspektive vzgojnih prizadevanj, katerih cilj je oblikovanje posameznikovega moralnega značaja ob razvijanju njegovega mnogostranskega interesa in upoštevanju individualnosti. Dalje razvija koncept mnogostranskosti interesa kot ključnega elementa vzgojnega pouka, s čimer postavlja tudi temelje znanstveni didaktiki.

Če običajno učenčev interes razumemo kot izhodiščno točko pouka, je zanj razmerje med poukom in interesom kompleksnejše. Sicer ne zanika, da mora učitelj pouk načrtovati upoštevajoč otrokov interes, a hkrati poudarja, da interesa ne gre razumeti le kot sredstva za izvedbo pouka, pač pa ga je treba razumeti zlasti kot smoter pouka. Razpravlja tudi, kako razume koncept moralnega značaja in moralno moč značaja, pri čemer je to smoter, ki se v kontekstu šolskega izobraževanja udejanja skozi načrtovanje in izvajanje vzgojnega pouka.

Delo je izjemno aktualno: tako za premišljevanje o tem, kaj pravzaprav tvori pedagogiko in didaktiko kot znanost, kako misliti razmerje med vzgojo in poukom, nenazadnje tudi za refleksijo razmerja med pedagogiko in didaktiko ter psihologijo. Spremni besedi sta prispevala Zdenko Medveš in Edvard Protner.