Čeprav ne moremo reči, da komično v teh vedah ni bilo deležno nobene pozornosti, je jasno, da je bil komični jaz v njih bistveno manj obravnavan kot njegova pendanta, namreč lirski in tragični jaz. Eksperimentalnost knjige je v tem, da poskuša ugotoviti, koliko je ta razmeroma neizkoriščeni lik uporaben za raziskovanje na področju književne vede, filozofije in teoretske psihoanalize ter kakšne uvide prinaša.
Kot nakazuje že podnaslov (Na poti k razlastitvi), temelji knjiga na predpostavki, da so ti uvidi predvsem posledica (samo)razlastitve, ki jo doseže komični jaz, torej ustvarjanja distance med jazom (sebstvom) in mojim (tj. sočlovekom ali živimi in neživimi objekti, ki nas obdajajo) ter zlasti med jazom in njegovimi atributi. Za moderno filozofsko tradicijo je (vsaj od Descartesa naprej) značilno, da predpostavlja istovetnost osebnosti in jaza oziroma lastniški odnos med jazom in njegovimi atributi (bodisi intelektualnimi in značajskimi lastnostmi oziroma miselnimi procesi bodisi telesom). Značilnost »našega časa«, torej dobe, ki se je začela pred kakšnimi 50 leti, je, da je ta lastniški, posedovalni odnos do samega sebe postal tudi ena od osrednjih točk vladajoče ideologije in s tem naših družbenih in medčloveških odnosov, kar se v skrajni obliki kaže v pojmovanju (vsakega) posameznika kot »podjetnika samega sebe«, kot lastnika svojega človeškega kapitala.
Pisca raziskujeta načine, kako lahko v umetnosti, filozofiji, popularni kulturi pa tudi vsakdanjem življenju razkrinkamo to ideologijo in vzpostavimo drugačen donos do sebe in drugih. Ker je, kot rečeno, ta odnos hkrati vtkan v tradicijo moderne zahodne misli in v ideologijo vsakdanjega življenja, je knjiga zasnovana kot kritičen pretres nekaterih ključnih mislecev te tradicije (Descartesa, Foucaulta, Lévinasa …), njenih filozofskih kritikov (Sokrata, Nietzscheja, Heideggra …) in literarnih upodobitev njenih aporij (pri Shakespearju, Cervantesu …).
Komični jaz je sveže in inovativno delo, ki lahko spodbode raziskovanje razmeroma neobdelanega področja literarnovedne in filozofske misli tudi pri nas in ki kar kliče k plodnemu dialogu z domačo šolo teoretske psihoanalize, ki se zlasti zadnje čase prav tako posveča vprašanju humorja in komičnega (Žižek, Zupančič).
