Pojem ljubezni oziroma, natančneje, fenomen ljubezni je danes – kljub temu, da se lahko zdi nekaj zelo običajnega, celo “prozaičnega” ali kar banalnega – eden izmed najmanj razumljenih, pa tudi najmanj raziskovanih fenomenov znotraj širokega pluralističnega in interdisciplinarnega polja sodobne humanistike. (dr. Alen Širca)

Quignardov roman je “manifest ljubavi”, toda bralec bo značilne odtenke podobnega manifesta gotovo našel tudi v tem teoretskem rokopisu. /…/ Vrednost pričujoče razlage je tudi v uvidu v to, kar samega pisatelja vodi v tem spominskem romanu o ljubezni: gre za ugotovitev, da je ljubezen skrivnostni izvor in končna točka vseh naših misterijev. (dr. Milosav Gudović)

Avtorica o knjigi:

Naključje ali pa usoda (drugi plati istega kovanca) sta želela, da je trenutek v preteklosti, ko je v moje življenje stopila knjiga, o kateri pišem v tej raziskavi, knjiga, ki tako močno poudarja vlogo in pomen ljubezni, trdno zvezan z mojo prvo bolj zaresno ljubeznijo. Ta trenutek je bil pravo odkritje, ki se je, kot vidim zdaj, ko na vse skupaj gledam s starejšim in bolj distanciranim očesom, morda močneje zapisalo v moje življenje, kot naklonjenost do človeka, ki mi je knjigo pokazal. Osuplost nad njeno nenavadnostjo, nad iskrenostjo, ki daje občutek golote in prisotnost nečesa zamolčanega. Takšno je bilo moje srečanje s to knjigo, ki je v meni takoj vzbudila občutek skrivnosti in tehtnosti. Postala je moja najljubša, tista, h kateri sem se vedno znova vračala, vir modrih mislih in uporabnih citatov in verjetno vse to ravno zaradi tega, ker je nikoli nisem v celoti razumela. Ker misli v njej niso kot na pladnju in raje zahtevajo ne samo ponovno branje, temveč širino znanja, ki ga ne moreš dobiti naenkrat. Ta knjiga nakazuje tudi vse tisto, česar se pravzaprav ne da zapisati. V njenem ozadju je nenehno zavedanje, da je bistvo pravzaprav neizrekljivo in da je vse zapisano le vrtenje mačke okoli vrele kaše.