Najprej opredeli osnovna koncepta raziskave: materialno kulturo in otroštvo v sinhronem in diahronem vidiku ter se poigra z njunimi razmerji. Nato osvetli raziskavo v časovnem, prostorskem in družbeno-gospodarskem kontekstu. Jedro knjige je etnološka raziskava, ki temelji na ustnih, pisnih in slikovnih virih in odstira prehransko kulturo, oblačilni videz, stanovanjsko in igralno kulturo majhnih Ljubljančanov v prvi polovici 20. stoletja. V tem času naj bi otrok stopil iz sence odraslega na družbeni oder in si pridobil dolgo in varno otroštvo, vendar raziskava predstavi neskladje med deklarativno in praktično ravnijo.

Otroštvo, kakor si ga je predstavljala Ellen Key, ki je 20. stoletje razglasila za stoletje otroka, so živeli redki meščanski otroci, drugi pa v duhu uvodnih besed terenske pripovedi: »Imel sem lepo otroštvo. Tudi zato, ker sem si ga sam naredil.« Otroštvo naj bi bila vrednota 20. stoletja, vendar njegove vrednosti tedanji Ljubljančani niso uspeli spoznati.