Jacobijeva misel je bila zelo intimno prepletena s pisemskim medijem. Napisal je dva filozofska romana v pismih, Allwill in Woldemar, in tudi večina njegovih del je v formi dokumentarnih ali fiktivnih pisem.

Kot salonski lev je igral pomembno vlogo pri oblikovanju javnega mnenja. Tako je na primer leta 1785 povzročil odmeven škandal, ko je pod naslovom »O Spinozovem nauku« objavil komentirano različico svoje korespondence z Mosesom Mendelssohnom, v kateri je nedavno preminulega dramatika Gottholda Ephraima Lessinga, velikega razsvetljenca, označil za spinozista in ateista. Ne bi pretiravali, če bi rekli, da natanko to delo označuje trenutek, v katerem se je razsvetljenstvo prevesilo v romantiko.

Cilj razsvetljenstva je seveda bil, da bi se kot družba otresli spon cerkvenjaškega moralizma in da bi nravstvene institucije, kot na primer pravno državo, religijo in moralo, utemeljevali na podlagi razumskih načel. Jacobi pa si v svojem delu prizadeva pokazati (v splošnem se že vse od njegovega izida privzema, da uspešno), da prav vsak razumski argument in vsaka sistematična filozofija nujno pelje v brezboštvo. Še več: pokazal je, da je mišljenje paradoksalno obravnavati instrumentalno, kot golo serijo sklepov, saj vsak sklep predpostavlja nekaj, česar ni mogoče dokazati, in da si vera in razum torej sploh nista v nasprotju, temveč se vzajemno pogojujeta.

Paradoksalno je bila posledica Jacobijevega poziva k verovanju ta, da se je v Nemčiji obudilo zanimanje za spinozizem. Čeprav Jacobijev fideizem v splošnem ni bil obravnavan kot resna filozofska alternativa (mnogi so ga oklicali za nasprotnika razuma ali celo jezuita pod krinko), pa se je vzpostavil konsenz, da je uveljavljeno razumevanje racionalnosti potrebno korenito spremeniti, kar med drugim močno rezonira v Heglovi filozofiji. Jacobi je bil prav tako prvi, ki je v filozofski diskurz, četudi kritično, vpeljal pojem nihilizma, s katerim je v kasnejših delih označil Fichtejevo in Schellingovo idealistično filozofijo.