V tem delu Althusser pokaže, da Marxova znanstvena doktrina vsebuje dve disciplini: historični in dialektični materializem. Historični materializem razume kot znanost o zgodovini oz. znanost o modusu produkcije, njeni strukturi, konstituciji, funkciji in formah transformacije, skozi katere en modus produkcije prehaja v drugega. Teorija zgodovine raziskuje odnose med različnimi nivoji totalitete, od ekonomske baze do politično-pravne in ideološke nadstavbe, tako v njuni medsebojni odvisnosti, kakor v njuni delni samozadostnosti in avtonomiji. Poleg znanosti zgodovine je Marx najavil še drugo disciplino, dialektični materializem, ki jo Althusser označi za marksistično filozofijo. Za razliko od sistematičnega raziskovanja, ki ga je Marx izpeljal v okviru historičnega materializma, Althusser ugotavlja, da Marxu ni uspelo z enako močjo razviti marksistične filozofije, za katero je dal jasne indice v Tezah o Feuerbachu in v nekaterih poglavjih Nemške ideologije. V njih, pravi Althusser, je Marx zasnoval teorijo zgodovine in prekinil s prejšnjo ideološko-filozofsko zavestjo. Znanstvena doktrina marksizma torej ni ves čas prisotna v Marxovem delu. Althusser je tako vpeljal stališče, da je v Marxovi misli možno zaslediti epistemološki prelom, ki razdeli Marxovo delo na »ideološko« in »znanstveno« obdobje.

O avtorju:

Louis Pierre Althusser (1918–1990) je bil eden najvplivnejših marksističnih filozofov 20. stoletja. Teorija ideologije, ki jo je razvil, se široko uporablja v družboslovnih in humanističnih vedah in je osnova za številne postmarksistične filozofije. Rodil se je v Alžiriji in študiral na École normale supérieure v Parizu, kjer je postal tudi profesor filozofije. Bil je dolgoletni član in hkrati močan kritik francoske komunistične partije. Althusserja se običajno naslavlja kot strukturnega marksista, čeprav je bil sam kritičen do mnogih vidikov strukturalizma.