»Alberti se pisanja spisa De re aedificatoria, prvega renesančnega traktata o arhitekturi, ni lotil zato, da bi kolegom arhitektom posredoval povzetek svojih praktičnih izkušenj, pridobljenih z arhitekturnimi realizacijami, ampak je z njim tudi samemu sebi šele postavil konceptualno izhodišče za praktično delo. Arhitekturnemu načrtovanju se je intenzivno posvetil šele v času, ko je verjetno napisal že dobršen del traktata, ok. 1450, ko je naredil zasnovo za Tempio Malatestiano v Riminiju. […] Albertijeva opredelitev pojem arhitekture specificira, obenem pa ga razširja onkraj stavbarstva. Traktat ni pisan za ozek krog specialistov, ampak je naslovljen na širše izobraženo občinstvo. […] Za Albertijevo konceptualizacijo arhitekture in urbanizma je bistveno naslednje: ne gre za to, da bi arhitekturno-urbanistična realizacija s svojo harmonijo zabrisovala [družbene] antagonizme, ampak gre, nasprotno, za to, da jih naredi vidne.« (Iz spremne besede.)