Kateri je najstarejši še stoječi javni spomenik v Ljubljani? Kakšne namene je imel Primož Trubar: ustvariti slovenski narod ali ponemčiti slovensko ljudstvo? Je bil Jurij Vega španski plemič? Je Ljubljana slovensko narodno središče zaradi geografije ali zaradi politike? Kako je mogoče, da slovensko mesto ne prenese pogleda na največjo umetnino, nastalo izpod rok slovenskega umetnika?

Na ta in še mnoga druga vprašanja opozarja pa tudi odgovarja knjiga Mesto brez spomina. Poglavje za poglavjem prehajamo obdobja slovenske zgodovine in jih opazujemo skozi lečo kulture, politike, gospodarstva, ljudske in »aristokratske« miselnosti. Obenem spoznavamo, kako zelo pomembno je v narodovem spominu tisto, kar aktualni nazori postavljajo v ospredje, pa tudi ono, kar ob tem neizogibno tone v pozabo.

Skozi kronološki pregled idej, snovanja, projektiranja in postavljanja spomenikov tem in onim posameznikom, ki so v določenem obdobju iz različnih razlogov bili dovolj pomembni (čeprav tudi samo kot sredstvo za dosego političnih ali nacionalnih ciljev), razbiramo, na kakšen način se pravzaprav piše zgodovina oziroma »ustvarja« (ali celo potvarja) preteklost.

S tega vidika dr. Božidar Jezernik razmišlja – in k temu spodbudi tudi bralca – o vprašanjih, kot so: Zakaj prvi slovenski pesnik ni bil Slovenec? Čigavo mesto je (bila) Ljubljana: slovensko ali nemško? Kaj je imelo večji vpliv na oblikovanje slovenske kulture: 631 let habsburške vladavine ali 4 leta francoske okupacije? Zakaj se je Augustinčićev Josip Broz – Tito moral umakniti izpred Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Kalinov Boris Kidrič pa še vedno stoji na Prešernovi cesti?

Knjiga se loteva področij, ki se skozi današnje oči že kažejo kot razumljiva, čeprav morda ne vedno najbolj etična, pa tudi tistih, na katera še danes nimamo odgovorov, recimo, ali je bil Valvasor Slovan in koga pravzaprav slavi Prešernov spomenik. Pojasnjuje več kot le kulturo oziroma čaščenje, v imenu katerih se spomeniki postavljajo: razloži vzroke in vzgibe, ki so botrovali slavljenju določenih oseb in odrinjanju nekaterih drugih, pa tudi tiste, zaradi katerih je bilo treba kdaj koga »obuditi od mrtvih« in na novo prevrednotiti njegov prispevek k oblikovanju slovenske narodne zavesti.

V knjigi je objavljenih 245 razglednic in fotografij.

O avtorju:

Slovenski znanstvenik Božidar Jezernik (1951) je redni profesor za etnologijo Balkana in kulturno antropologijo. Diplomiral je na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, magistriral in doktoriral (1987) pa na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V letih 1988–1992 in 1998–2003 je bil predstojnik Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v letih 2003–2007 pa dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Njegova področja raziskovanja so zgodovina in kultura Balkanskega polotoka in slovenskih dežel; percepcija in konstrukcija »Drugega«; antropologija spola in spolnosti; zgodovina in politika (kulturne) dediščine; globalizacija, civilizacija in terorizem, življenje v ekstremnih razmerah (italijanskih, nemških in jugoslovanskih koncentracijskih taborišč) ter kulturna dediščina in kolektivni spomin. Prejel je Kajuhovo nagrado (1983), Murkovo priznanje (1999) in Zlato plaketo Univerze v Ljubljani (2007).

Samostojno je izdal več kot 20 knjig, nekatere so prevedene v angleški, poljski, turški, srbski, italijanski, albanski in bosanski jezik. Za knjigo Kava je leta 2014 prejel mednarodno nagrado za kulinarično literaturo Gourmand.