Puščobnost, ki bi jo utegnil nepoučeni bralec pripisati tako (po splošnem mnenju) dolgočasni zadevi, kot so testamenti in zapuščinski popisi, demantirata vsaj dva elementa: zanimivo razbiranje in kombiniranje rubrik v teh dokumentih, ki razkrivajo življenjsko sliko bivanja ljudi v 17. stoletju, in izreden, za zgodovinskim virom zvestega analitika skoraj nenavadno sproščen in iskriv slog, mestoma blagohotno in duhovito ironičen – torej nadvse primeren ugotovitvam, da so bile grajske knjižnice zgledno bogate, bralo pa se je bolj malo, da kopalne kadi in osnovna higiena nikakor nista historično določilo za uporabo pudra in parfumov ali da drag jedilni pribor odganja vsakršno golazen.