Bertolt Brecht je igro napisal leta 1930, ko je izbruhnila velika ekonomska kriza (t. i. great depression, ki se začne v ZDA z zlomom borze na »črni torek«, 29. oktobra 1929). Tedaj se je ukvarjal s študijem politične ekonomije; zlasti ga je zanimalo, kako delujeta borza in cirkulacija kapitala. Na primeru severnoameriške mesnopredelovalne industrije je pokazal, kako investitorji špekulirajo, namenoma ustvarjajo presežek ali pomanjkanje, s čimer vplivajo na gibanje cen surovin in izdelkov, na spodbujanje ali zaviranje produkcije, s tem pa tudi na ceno delovne sile in stopnjo brezposelnosti.

Druga pomembna razsežnost komada je, da v to tržno klanje raznih investitorjev in mešetarjev Brecht vpelje tudi cerkev, ki jo reprezentira Ivana, voditeljica verske sekte in njegova različica motiva Device Orleanske. Brechtova Ivana se postavi v posredniško vlogo med kapitalisti in delavci z namenom, da bi prišlo do ponovnega zagona investicijskega ciklusa, ki edini lahko (vsaj začasno) potegne kapitalistični voz iz blata. Hkrati pa cerkev sodeluje v cirkulaciji kapitala, saj ji največji kapitalist v panogi namenja del dobička.

Sveto Ivano Klavniško je Brecht objavil že leta 1931, a krstna uprizoritev, ki je bila leta 1959 v Hamburgu, je prišla prepozno, da bi si jo lahko ogledal (umrl je leta 1956 v Berlinu). Od takrat je Ivana redno na repertoarjih svetovnih gledališč, med bolj znanimi je predstava iz leta 1970/1971, ki jo je režiral Giorgio Strehler v Piccolo Teatro di Milano. Od leta 2008, ko je izbruhnila ekonomska kriza, jo uprizarja čedalje več gledališč, zlasti nemških.

Z objavo Brechtove drame in Brechtovih “Opomb k Sveti Ivani Klavniški” v sijajnem prevodu Mojce Kranjc ter s temeljito spremno študijo slovenskega brechtologa Alda Milohnića je Založba /*cf. zapolnila vrzel v korpusu slovenskih prevodov tega klasika evropske dramatike in gledališča 20. stoletja, tudi v upanju, da bi s tem morda spodbudili njeno krstno uprizoritev v slovenskem jeziku.

Bertolt Brecht: Sveta Ivana Klavniška, 11. prizor:

IVANA: Nekaj sem se naučila in to zdaj vem za vas,
ko sama umiram,
kaj se to pravi, notri v vas je nekaj in
nikakor noče ven! Kaj sploh veste, če veste,
da nekaj bo ostalo brez posledic?
Jaz, na primer, nisem naredila nič.
Kajti nič, pa naj zgleda kakorkoli, naj za dobro se ne šteje, če
ne bo resnično pomagalo, in za častivredno naj nič ne velja, če
sveta ne bo dokončno spremenilo: svet to potrebuje.
Izkoriščevalcem sem prišla ko naročena!
Oh, dobrota brez posledic! Neopazno notranje prepričanje!
Ničesar nisem spremenila.
S sveta izginjajoča hitro in brez sadu
vam pravim: glejte, da ne le dobri zapustite svet,
temveč da dobri zapustite dober svet!