Avtorico zanimajo tako razmerja med predstavo in njenim družbeno-kulturnim ozadjem, kakor tudi razmerje med »zasebnimi« identitetami cirkuških artistov in tistimi, ki se oblikujejo v procesu predstave.

V prvem delu avtorica oriše zgodovino potujočega zabavljaštva pred vzpostavitvijo cirkusa kot institucije in pojasni, zakaj že od poznega 18. stoletja o cirkusu lahko govorimo kot o institucionalizirani obliki zabave.

V drugem delu se avtorica sooča z nekaterimi metodološkimi postavkami antropološkega terensko-raziskovalnega dela in predstavlja terenski dnevnik, v katerem spremlja svoje videnje zakonskega para cirkuških vrvohodcev na nekajmesečni turneji. Za razliko od uvodnega dela besedila, ki skozi analizo cirkuške reprezentacije ponazarja pogled »od zunaj«, se drugi del posveča pogledu »od znotraj«.

Za dnevniško obliko zapiskov se je avtorica odločila predvsem zato, da bi se čim bolj približala artistom, njihovim medsebojnim odnosom ter notranji dinamiki skupine.