Predstave Vodiške Johance – Ivanke Jerovšek (1885–1919), popestrene s »čudežnimi« videnji in znamenji Kristusovega trpljenja na njenem telesu, ki jih je uprizarjala najprej na Reki in nato v domačih Vodicah pod Šmarno goro na Gorenjskem, so naletele na podporo katoliške Cerkve oziroma na nerodno ravnanje nekaterih njenih preveč zaupljivih predstavnikov, med katerimi je bil tudi ljubljanski knezoškof Jeglič.
Zaradi Cerkvene vpletenosti so vodiški »čudeži« in končno razkritje Johančine goljufije, do katerega je prišlo šele po skorajda letu dni Johančinega bivanja v vodiškem župnišču, prilili olja na ogenj protiklerikalnega pisanja v liberalnem Slovenskem narodu, socialdemokratski Zarji, ultraradikalnem Dnevu in drugem časopisju. Bližale so se nove volitve v kranjski deželni zbor, pri katerih je Johančina sleparija služila kot pomemben argument v rokah liberalcev, ki so poskušali s spektakularizacijo političnih in verskih škandalov ter ostrimi napadi odvrniti volivce od podpore klerikalnim nasprotnikom. Psovanja in žaljivke, ki so bile obvezen del »farških gonj«, so znova završale po slovenski javnosti.
Ivanka Jerovšek je bila aretirana in obsojena na zaporno kazen. Vodiška afera je pustila za seboj precej nejasnosti, na primer glede tega, ali so Cerkveni dostojanstveniki vedeli, da je Johanca sleparka oziroma histerična ženska, ali pa niso dovolj skrbno preiskali Johančinih »svetniških« metod in so ji nasedli prav tako kot dobršen del vernih ali radovednih vodiških obiskovalcev. Toda njihovi nasprotniki so si jih lahko privoščili z očitkom, da so se klerikalci nadejali množičen odziv izkoristiti za ustanovitev nove božje poti ali pa kar slovenskega Lurda z domačo svetnico namesto sv. Bernardke, kateri se je sredi 19. stoletja v Lourdesu prikazala Marija.
Nekatere obtožbe so bile prehude. O tem priča dejstvo, da je katoliško časopisje v primerjavi z liberalnimi časniki, ki so o vodiških dogodkih ves čas pisali posmehljivo negativno, Johanco skorajda ignoriralo, dokler ni bilo prisiljeno odgovarjati na najbolj ostre napade. Vendar je katoliški Slovenec prepozno, šele konec septembra 1913, začel svariti pred Johančinimi predstavami.
Vsakogar, ki je imel z vodiško sleparko kaj opraviti bodisi po uradni ali neuradni poti, je doletel očitek sodelovanja v verski goljufiji. Sum je segal od reških kapucinov, vodiškega župnika, salezijancev z Rakovnika, ki naj bi od Johance oziroma tistih, ki so ji nasedli, dobili največ denarja, vse do knezoškofa Jegliča, ki naj bi se prav tako znašel med romarji.
O vodiški aferi so pisali tudi mnogi tuji, med njimi celo ameriški, češki, nemški, madžarski, hrvaški, italijanski, bolgarski in drugi časniki, ki Slovenije sicer nikoli niso omenjali. Liberalni poslanec dr. Vladimir Ravnihar je afero novembra 1913 uspel spraviti celo v državni zbor na Dunaju.
Vrhunec zafrkljive medijske vojne glede dogodkov v Vodicah je predstavljala persiflaža Vodiški čudeži, ki je bila med 23. in 31. oktobrom v osmih delih objavljena v časniku Dan. Besedilo v verzih je najbrž napisal urednik dr. Ivan Lah, karikature pa narisal takratni hišni karikaturist Fran Podrekar. Brošura z naslovom »Johanca« ali vodiški čudeži je dosegla nesluten uspeh. Že prvi dan je prišla v roke 4.500 kupcev, naslednji dan je bilo kupcev že 10.000, njena naklada je naraščala in končno dosegla rekordnih 20.000 izvodov, od katerih je bilo 1.000 izvodov namenjenih za Slovence v Clevelandu.
