Tako se začenja pravljica, ki ima samo eno napako: ni pravljica.
To je resnična zgodba o Ljubljanskem gradu in njegovih sosedih.
Ljubljanski grad, spodobno zaokrožen, mirno prede nad mestom.
Ravno prav je dvignjen nad hišami in cestami, rahlo
naglušen ne sliši sitnih voznikov,
rjovečih japonskih motorjev in siren
rešilnih avtomobilov.
Kot urejen gospod najlepših zrelih let modro zre na
Kamniške planine in se za
namige Šmarne gore ne zmeni več.
Voda iz obrambnih jarkov se je preoblekla v oblake.
Dvižni mostovi, ki so ga varovali, so se porazgubili med stoletji.
Trdno zapahnjena, okovana vrata so se odprla.
Odvezal pa se je tudi jezik tega kamnitega modreca –
družabnika zelene reke
in belega mesta.
Povedati vam hočemo nekaj njegovih zgodb.
Ničesar si ne bomo izmislili, ničesar zamolčali.