Reparjeve eseje odlikuje ustvarjalni jezik, v katerem se strožji (filozofski) kodi pisanja prepletajo zdaj z retoriko in patosom, drugič s citati iz Pisma in Knjige, tretjič s povsem eksistencialno izpovednostjo, kajti avtor se usmerja k razgaljanju eksistencialnih labirintov v judovsko krščanskem izročilu, opredeljenem s peklom posamičnikovih iskanj.