V avtorjevem primeru povezovalna elementa drugačnega dojemanja sveta med drugim predstavljata ustvarjalna domišljija in moč (umetniške) namere, ustvarjalnega delovanja, ki se navezuje tudi na paberke iz sveta vidnega, točneje, na likovno umetnost. Hibridno obliko knjižnega dela, dopolnjuje tudi nekaj misli v podobi haikujev.
Majhni otroci imajo zelo razvito domišljijo. V njihovem svetu je vse resnično. Umetnikovo videnje sveta in svet majhnih otrok sta si tako na moč podobna. Sicer pa sta umetniška resničnost in pogled z drugega zornega kota lahko tista, ki na novo osmišljata človekovo bivanje. (Likovna) umetnost je namreč lahko sredstvo za krepitev notranjega uvida, brez katerega ni mogoče ustvarjalno mišljenje v katerikoli sferi.
V stvarstvu je vse obstoječe med seboj soodvisno. Ne zavedamo pa se dejstva, da onstran zaznavnega s telesnimi čutili obstaja svet, ki vidnega požene v tek. To, kar vidimo z očmi, je le drobec glede na obstoječe. Bistvo je očem nevidno. To so na primer dojeli kitajski mojstri že pred stoletji.
Narava je tista, ki jasno kaže na medsebojno povezanost in soodvisnost različnih vidikov stvarnosti, pri čemer je človek lahko prav tisti potrebni člen, ki lahko v najboljšem primeru soustvarja z njeno podporo. Narava, kakorkoli entiteto že imenujemo, je kot najboljša mati tista, ki nas uči, ščiti in nam zagotavlja »ustvarjalno« preživeti.
Sicer pa je na primer mesto, kjer se drevesa dotikata nebo in zemlja, mesto, kjer se združujeta oba pola iste stvarnosti, hkrati mesto, kjer se zelo verjetno nahajajo različne informacije, ki smo jih morda sposobni dojeti vsaj na nezavedni ravni.
Posameznika lahko privlačijo določeni kraji, (dogodki) pa tudi točke, ki sozvenijo z njegovo ravnijo energije. Njegova lastna energija ga lahko dobesedno vodi k takšnim točkam. S tem, ko je posameznik mimo običajnih čutov, vsaj do določene mere zaznal in/ali dojel različne kvalitete prostora (narave), njegovo edinstvenost v okviru celote in možnost soustvarjanja z obstoječim, je morda premaknil tudi nekaj v splošni zavesti prostora, vsekakor pa je lahko iz lastne zavesti, ki ni in ne more biti ločena od celote, morda odstranil, kar je zanj že preživeto, česar v svojem nadaljnjem razvoju ne potrebuje več.
V določen prostor ni primerno »vdirati«, vstopati nepovabljen, ko še nismo pripravljeni, da bi se z nečim soočili, ali pa nam tam preprosto ni mesta. Možno je tudi, da bi bilo takšno soočenje z nečim kar obstaja (znotraj nas), v stanju, ko še nimamo dovolj notranje moči, za nas lahko izjemno travmatično.
Živali, pa tudi drugi elementi, ki se pojavljajo v prvem delu knjige, pa tudi na platnicah knjige, (tudi ilustracija naslovnice je avtorjevo delo) so nekakšni simboli, ki lahko razkrivajo dogajanja v naši notranjosti, našo moč in nemoč, pa tudi podobe tega, kar se utegne dogajati v naši podzavesti.
O avtorju:
Peter Marolt je avrhitekt, likovni uztvarjalec, raziskovalec in pedagog. S temo Arhitektura sakralnega prostora tu in danes v Sloveniji (Sveto v sakralnem in profanem) si je pridobil znanstveni magisterij in doktoriral s temo Pomen likovnosti za arhitekturni prostor. Od triintridesetih samostojnih likovnih raystav jih je imel sedem v sosednjih državah, v tujini pa je večkrat razstavljal tudi v skupini. Med drugim je prejel tudi priznanje za kvaliteto likovnih del na mednarodnem festivali Srečanja 2013 Kranj – ZDSLU.
Je tudi ilustrator in avtor dveh monografij haiku poezije, ki sta izšli pri založbi Omnibus v Sarajevu. Objavlja znanstvene in strokovne članke. S prvimi je sodeloval tudi na mednarodnih znanstvenih kongresih, ki se tičejo stanovanjske arhitekture, vernakularne arhitekture, sakralnega stavbarstva, pa tudi urbanizma.
Njegova zanimanja so povezana z likovno-prostorsko kompozicijo, skulpturo, arhitektoniko prostorskih form, sodobnimi svetimi prostori, tradicijo Daljnega vzhoda in domovanjem kot zatočiščem telesa in duha. Navdušuje se tudi nad scenografijo prostora in v prostoru.
Več na avtorjevi spletni strani.
