»Pilot drona je človek nemogoče smrti.« Prav res: piloti, ki na daljavo upravljajo drone, »ubijajo z eksplozijami, ne da bi tvegali življenje.« Zanje je nemogoče, da bi bili ubiti med ubijanjem. Ni jim treba tvegati, da bodo ubiti. Ni se jim treba žrtvovati. Ni jim treba umreti za domovino. Niso izpostavljeni nevarnosti. Ni se jim treba soočati s smrtjo. Ne potrebujejo poguma. Nič junaškega ni v njih. Še toliko manj epskega. Ubijajo iz elegantne, prijetne, klimatizirane sobe. Iz območja miru. Jemljejo življenja, a svojega ne tvegajo. Vidijo, a sami – zrcalne podobe samomorilskih teroristov – so nevidni. In zaščiteni. Civilisti te zaščite nimajo. »Tehnološka moč stopi na mesto neizterljive žrtve.« Nekdanjo etiko žrtvovanja zamenja etika »zavestne strahopetnosti. «Ali pa če hočete: »etika rabljev in eksekutorjev«.