V njem najdemo zagovor globinske in problemske zgodovine, problematizacijo spomina in njegove zgodovinopsne rabe, zahtevo po interdisciplinarnem in konceptualno ozaveščanem raziskovanju in podobno. Med izbranimi razpravimi je tudi zgodovinopisno odmeven spis Réflexions d’un historien sur les fausses nouvelles. Gre za razpravo, ki je izšla leta 1921 v Revue de synthese historique in doživela prevod v številne jezike. V njej Bloch poglobi tematiko širjenja lažnih novic v vojni. Izhajajoč iz svoje vojne izkušnje in kritike dela L. Grauxa Les Fausses Nouvelles de la Grande Guerre (1918–1920) pokaže, da je za porajanje lažnih informacij potrebna posebna družbena klima, da se v lažnih novicah ogleduje kolektivna zavest. Vojna je bila za Blocha velika psihološko-socialna izkušnja, ki ga je tudi prepričala, da ni očividca, ki bi bil povsem zanesljiv, zato je tudi menil, da je vsako pričevanje, še tako popolno, potrebno zgodovinarjeve analize in kritike.

Za današnje zgodovinopisje ostaja nadvse pomemben in referenčen tudi njegov zagovor komparativne zgodovine, ki izvira iz prepričanja, da ni dovolj preučevati podobnih zgodovinskih pojavov, potrebno je tudi presegati nacionalne okvire, ki preprečujejo globinsko in tranznacionalno preučevanje skupne evropske zgodovine.

Blochova zgodovinopisna preizpraševanja ponujajo pomembno metodološko sidrišče v času, ko javna raba zgodovine slabi status poklicnega zgodovinopisja in enači spomin z zgodovino.