Latouche je prepričan, da smo to priložnost zamudili in da se moramo zato soočiti z veliko bolj neprijetno nalogo: razvoj moramo ne samo zaustaviti, temveč ga »potisniti nazaj«. Avtor prepričljivo dokazuje, da je logika nenehnega »razvoja« in neprestane »rasti« že podrla ravnotežje na planetu in da bi bilo samomorilsko, če bi človeštvo še naprej vztrajalo pri razvojni paradigmi.

Pisec seveda ni prerok vrnitve k »naravi«;  zavzema pa se, da bi o vprašanjih prihodnosti človeštva razpravljali v obzorju, ki bi bilo veliko širše od zgolj ekonomskega razmisleka. Sam je ekonomist, zato se ta njegov poziv k celostni obravnavi družbenih in zgodovinskih problemov ujema s podobnimi predlogi, ki prihajajo iz drugih družboslovnih ved.

Zlasti je prepričan, da je treba pri razmisleku o prihodnosti človeštva upoštevati ekološke vidike in zdaj že dramatično razklanost na revne in bogate, ki je značilna za vse svetovne družbe. Še posebno skrb bi po avtorjevih analizah morali posvetiti revščini in brezperspektivnosti na svetovnem »jugu«.

Ta knjiga je duhovito, a hkrati tudi pretresljivo branje in bo spodbuda za tukajšnje razprave prihodnjih o družbenih usmeritvah.