Naključje kot dogodek, ki se zgodi onkraj naših predvidevanj in nas zato preseneti, tako zelo preseneti, da se moramo – ko je v igri naključje, nimamo izbire – ob tej radikalni drugosti preobraziti, preobraziti v nekoga povsem drugega, v drugega, v katerem se ne bi mogli več prepoznati. Naključje nas doleti kot travma, nepričakovan dogodek, ki se zgodi nam in na to nimamo vpliva, ne moremo mu pobegniti, edini možni odziv je – preobrazba.
Kako do nje pride? Malabou temu procesu da zanjo ne tako presenetljivo ime: destrukcijska plastičnost.
Odlomek z zadnje strani:
Pripoznanje vloge destrukcijske plastičnosti omogoča radikalizirati dekonstrukcijo subjektivnosti, ji vtisniti nov videz. To pripoznanje razkrije, da se moč izničenja skriva znotraj same izgradnje identitete, razkrije virtualno hladnost, ki ni samo usoda bolnikov z možganskimi poškodbami, shizofrenikov ali serijskih morilcev, temveč je podpis zakona biti, ki se zdi, da je vedno tik pred tem, da samega sebe zapusti, da ubeži samemu sebi. Ontologija modifikacije mora v sebi dajati zavetje temu posebnemu tipu preobrazbe, ki ustreza poslavljanju biti od same sebe. Poslavljanju, ki ni smrt, poslavljanju, ki se zgodi zaživa, kot brezbrižnost življenja do življenja, ki se v nekaterih primerih kaže kot preživetje. Danes vsi, ki preživijo travmo, naj je biološka ali politična, kažejo znake te brezbrižnosti. V tem smislu moramo destrukcijsko možgansko plastičnost upoštevati kot hermenevtično orožje za razumevanje sodobnih obrazov nasilja.
O avtorici:
Catherine Malabou je francoska filozofinja in poučuje na filozofskem oddelku na Centru za raziskovanje moderne evropske filozofije na univerzi Kingston v Londonu, na European Graduate School in na oddelku za primerjalno književnost na Kalifornijski univerzi v Irvinu. Doktorirala je pri Jacquesu Derridaju z disertacijo, ki je leta 1996 postala njena prva knjiga z naslovom L’Avenir de Hegel: Plasticité, Temporalité, Dialectique (Heglova prihodnost: plastičnost, časovnost, dialektika). Znana je po pojmu plastičnosti, ki ga je razvila prav ob branju Heglove filozofije, kasneje pa premislila tudi na področju sodobne nevroznanosti. V svojih delih se ukvarja tudi s feminizmom in konceptom razlike, s psihoanalizo in konceptom travme, s kognitivno znanostjo in konceptom umetne inteligence ter v zadnjih delih tudi s politično idejo anarhizma.
