Kmalu po najdbi prvih arheoloških predmetov so namreč stekle obsežne raziskave, ki so zagrizle v kompleksnost problematike pogrebnih obredij in kultov železnodobnih prebivalcev.

Ključ za poimenovanje razstave in razstavnega kataloga je dalo ledinsko ime Berjač (z različicama Borjač in Brjač), kar v zahodnoslovenskih narečjih pomeni dvorišče. Gre torej za poskus predstavitve in interpretacije tega, kar se je na tem “dvorišču” dogajalo pred več kot dvema tisočletjema, v času starejše in mlajše železne dobe. Najdbe z Berjača napeljujejo k razlagi, da je bilo morda tu kultno mesto za prebivalce bližnjega naselja, kjer so pokopali zgolj izbrane posameznike s posebnim, morda svečeniškim ali voditeljskim družbenim statusom.

Poleg prispevkov, v katerih avtorji najdišče in najdbe ustrezno umestijo v čas in prostor, katalog prinaša še izvrstne fotografije predmetov, izkopanih med raziskavami. Izjemnost predmetov iz grobov na Berjaču se je pokazala šele po zahtevnem konservatorsko-restavratorskem delu, ki je deloma tudi predstavljeno v katalogu.

Avtorji razstave so Tomaž Fabec, Boštjan Laharnar, Miha Mlinar in Tina Nanut, pri spremnem katalogu pa so poleg omenjenih kot avtorji sodelovali še Dragan Božič, Matjaž Bizjak in Tamara Leskovar.