Objava Kantovih prvih dveh kritik je v nemškem prostoru vzbudila močno intelektualno vrenje. Poskusi ovržbe nove, »kritične« filozofije niso prihajali le s strani stare, »šolske« filozofije, pač pa je kriticizem sam rodil novo skeptično opozicijo in celo med Kantovimi zagovorniki je vladal konsenz, da mu še ni uspelo dokazati, da je čisti um tudi praktičen.

V tej kompleksni konstelaciji sta še posebej izstopali dve figuri, ki sta Kantov sistem skušali ubraniti pred Aenesidemusovim in Maimonovim skepticizmom: K. L. Reinhold in J. G. Fichte. Slednji je sloves pridobil že leta 1790 z objavo Kritike vsega razodetja, v kanon zahodne filozofije pa se je dokončno uvrstil s predavanji o teoretični filozofiji na Jenski univerzi leta1794 (izdana pod naslovom Osnova celotnega vedoslovja). Tu je podal povsem nov, deduktiven prikaz kritičnega sistema, ki je imel izjemen vpliv na njegove sodobnike in je še dolgo pogojeval recepcijo Kantovih del.

Kljub temu, da je Fichte kasneje izdelal še drugačne prikaze svojega sistema, je Osnova celotnega vedoslovja njegovo daleč najvplivnejše delo, brez poznavanja katerega je nemogoče razumeti kasnejši razvoj nemškega idealizma.