Že za časa avtorjevega življenja je, če štejemo tudi prevode, krožilo več kot sto izdaj, še sto drugih pa od avtorjeve smrti (1536) do konca 16. stoletja.

Zelo malo knjig je povzročilo toliko hrupa kot Erazmovi Pogovori, beremo v Baylovem Dictionnaire. Gre za humanistične dialoge, ki jih je Erazem sprva zasnoval kot jezikovno vadnico, a se je nekaj desetletij pozneje zavedel, da je literarna oblika dialoga uporabna tudi za njegovo kampanjo postopnega izobraževanja vsega krščanskega sveta. Vsaka nova izdaja je bila resnejša in obsežnejša. Pogovori, kot jih poznamo danes, so knjiga dialogov z razvitimi liki in najrazličnejšimi temami, kot so vojna, potovanja, teologija, literatura, morala, poroka in ponujajo v pogled v življenja ljudi vseh stanov in izkušenj, moških in žensk.

Erazem je pisal Pogovore od leta 1519 do leta 1533, torej skoraj 15 let, zato si lahko predstavljamo, da je za marsikaterega dobil navdih pri resničnih dogodkih in osebah. Nekatere sogovornike je tako s precejšnjo gotovostjo mogoče povezati z resničnimi Erazmovimi sodobniki; nemalo je seveda takšnih, s katerimi je bil v trenutku pisanja v sporu. V Pogovorih najdemo tudi like, ki so v tesnem sorodu z nekaterimi izmed tistih, ki smo jih srečali v Hvalnici norosti: neumnega, nevednega in zlovoljnega meniha, ki se spravlja na Erazma; pretenciozne čistune, ki se hvalijo z nečim, za kar niso zaslužni.

Izbor dialogov v pričujoči izdaji:

• Duhovna gostija,
• Reuchlinovo vnebovzetje ali O neprimerljivem junaku Johannesu Reuchlinu, ki je bil sprejet med nebeščane,
• O snubcu in dekletu,
• Dekle, ki je poroka ne zanima,
• Zakonska zveza,
• Brodolom,
• Pogovor med starci ali Kočija,
• Eksorcizem ali Prikazen,
• Beraški pogovor,
• Pripovedovalska gostija,
• O uživanju rib,
• Pogreb,
• O stvareh in besedah,
• Vitez brez konja ali Lažno plemstvo,
• Rana ura,
• Epikurejec.