Če so bili slovenski javnosti do sedaj bolj znani njegovi Seminarji, pa na osnovi poslušalstva izstopa poseben značaj tega dela. Ne gre za Seminar, ki ga je Lacan vodil od 1952 do 1980, temveč za njegov nagovor psihiatrom. Vrnitev psihoanalize v prostore zdravljenja ob vprašanju vednosti psihoanalitika je tako odločilno postavljena kot pogoj njene teorije in njenih vezi z drugimi polji vednosti. S tem izid pričujoče knjižice spremlja razmah lacanovskega gibanja na slovenskem, kamor je psihoanaliza vstopila s časovnim zamikom. Od tod dalje si je pot utrla prek zidov, ki so jih tvorile kulturno-politične posebnosti slovenskega prostora, iz katerega je bil analitični diskurz izključen do leta 2015. Termini, uporabljeni v Lacanovih predavanjih, so termini psihoanalize; koncepti izpeljani iz psihoanalize, so klinični koncepti v svoji teoretski natančnosti. Izhajajoč iz tega pričujoče delo prinaša tudi spremembe v prevodu nekaterih glavnih lacanovskih terminov, kot so bili do sedaj uveljavljeni v slovenskem jeziku (npr. sujet-supposé-savoir – subjekt s podmeno, da ve). (iz predgovora N. Krajnik)