Moralni filozof in eden izmed začetnikov politične ekonomije Adam Smith štel ga je imel za najslavnejšega filozofa in zgodovinarja tistega časa (18. stoletja), James Hutchison Sterling je dobrih sto let pozneje zapisal, da je Hume »naša politika«, »naša trgovina« in »naša filozofija«. Zanimivo je, da je vpliv Huma filozofa sčasoma naraščal, medtem ko je blišč Huma zgodovinarja (ob Robertsonu in Gibbonu je tudi utemeljitelj britanskega zgodovinopisja) zbledel.

Med filozofijo in zgodovino (Anglije) pa je bil Hume tudi esejist, razpravljalec o pomembnenih vprašanjih britanske družbe, ki je s slavno revolucijo pridobivala nove razsežnosti. Omeniti je treba, da je esej po takratnem pojmovanju pomenil spis, ki ni do konca premišljen niti ni kompozicijsko urejen. Lahko bi rekli, da je svojevrsten nedonošenček, ki ni niti znanstveno besedilo niti literarna stvaritev, in ga lahko razumemo tudi kot nekakšen eksperiment, kar velja tudi za njegovo razpravljanje, ki izraža predvsem nagnjenost k dialoškemu.

Svoje eseje je Hume izdal v treh delih v treh izdajah v obdobju 1742-1748, z naslovom Essays, Moral and Political (Eseji, moralni in politični). Vsi skupaj ali tudi posamezni izdvojeni sklopi so bili z naslovom Essays, Moral, Political, and Literary objavljeni l. 1752 v knjigi z naslovom Political discourses (Politične razprave), ki jo danes izdajajo tudi z imenom Political essays.

Hume obravnava ekonomska vprašanja v devetih razpravah:

• Of Commerce / O trgovini
• Of Luxury (kasneje Of Refinement in Arts) / O izpopolnjevanju veščin
• Of Money / O denarju
• Of Interest / O obrestih
• Of the Balance of Trade / O trgovinski bilanci
• Of the Jelaousy of Trade / O trgovinski sumničavosti
• Of Taxes / O davkih
• Of Public Credit / O državnem dolgu
• Of the Populousness of Ancient Nations / O številu ljudi v Antičnih državah

Vprašanja, ki jih je obdeloval bi danes razvrščali na makroekonomska (denar in kredit, cene, davki in javni dolg), zunanjetrgovinska (trgovinska bilanca, konkurenca med državami), razvojna in socialno-demografska. V esejih najdemo tudi zanimivo povezavo med trgovanjem (notranjim in zunanjim), poglabljanjem delitve dela in potrošništvom (vprašanje razkošja ali luksuza, ki so ga razsvetljenci radi obravnavali). Naslovi sami sporočajo, da teme, ki jih je obravnaval, niso bile niti povsem nove niti povsem izvirne. Bolj ali manj jih najdemo vsepovsod in v vseh obdobjih. Recimo, da je pri Humu šlo za nove razlage, ki bi ustrezale novim okoliščinam škotsko-angleške družbe in njeni socialni rekonstrukciji.

V Humovih spisih najdemo teme in zarodke dognanj, ki so se teoretično izostrili pozneje, vendar nikoli niso postali dokončna resnica niti niso zasenčili njegovih razmišljanj. Najpogosteje naletimo na njegovi razlagi kvantitetne teorije denarja in mehanizma gibanja cen in toka zlata oziroma samodejnega uravnoteženja trgovinske bilance, na podlagi gibanja cen in toka zlata (v razmerah zlatega standarda; angl. specie-price-flow mechanism).

Njegove razlage samodejnega uravnoteženja trgovinske bilance so ohranile neizbrisno mesto pri obravnavi plačilnobilančnih prilagajanj. Humovih ekonomskih esejev ne moremo ločiti od Združenega kraljevstva oziroma Velike Britanije kot nacionalne, torej nehereditarne države. Če ta trditev drži, potem teh esejev ne moremo ločiti od prizadevanj, kako to državo narediti in ohraniti veliko. V esejih namreč zasledimo pogosto povezovanje ekonomskih vprašanj, ki so se v poznejšem razvoju ekonomske teorije nekako odklopila od omenjenega zgodovinskega okvira, vključno s vprašanji varnosti in militarizacije, in prešla v čisto teoretiziranje, očiščeno vseh neprijetnosti, ki jih tvorijo stvarni svetovi in njihovi akterji.

Čeprav so izdvojeni iz celote Humeovih političnih razprav in esejev, pa nedvomno dajejo vtis, da sodijo v nekakšen (nenapisan) manifest liberalne, komercialne družbe, v predvečerje industrijske revolucije in njune skupne transformacije v liberalni kapitalizem.